»Kendo je oblikovanje osebnostnega značaja z uporabo načel mečevanja. Namen treniranja Kenda je urjenje uma in telesa, krepitev energičnega duha ter pravilno in strogo učenje, ki spodbuja prizadevanje za izboljšanje v umetnosti mečevanja, predanost spoštljivi človeški vljudnosti in plemenitosti, iskreno in odkrito sodelovanje z drugimi ter nenehno prizadevanje za osebnostni razvoj. To posamezniku omogoča, da razvije spoštovanje do svoje dežele in ljudi v njej, prispeva h kulturnem razvoju svoje dežele ter širi mir in blaginjo med vse ljudi.«
(AJKF - Japonska Kendo zveza, 1976)
Že tretje leto v Zgornjih Dupljah deluje Športni Kendo klub Iai, ki smo ga ustanovili ljubitelji tradicionalne japonske veščine mečevanja, Kenda. Kendo klub Iai je eden izmed štirih Kendo klubov, ki delujejo v Sloveniji, zaenkrat edini na Gorenjskem. Čeprav začetki Kenda pri nas segajo v leto 1985, je kljub temu še vedno dokaj nepoznana veščina. Zato smo se odločili napisati nekaj o njegovi zgodovini in razvoju ter tako približati ljudem ta pomemben del japonske zgodovine in kulture.
Kendo je japonska borilna veščina, ki vključuje spopad z mečem. Razvoj Kenda, kot ga poznamo danes, sega v obdobje okrog leta 1800, ko je bil izumljen prožen bambusov meč Shinai, ki je omogočil varno urjenje japonskih vojščakov in nadomestil učenje s pravim ali togim lesenim mečem. Čeprav je Kendo leta 1868 zaradi ukinitve samurajske kaste in prepovedi nošenja mečev v javnosti doživel začasno stagnacijo, je upor proti cesarski oblasti leta 1887 povzročil potrebo po boljši izurjenosti policije, Kendo pa je ponovno začel pridobivati na veljavi. S pojavom industrializacije in vse večjimi težnjami po prevladi vojaške miselnosti so leta 1911 uvedli Kendo v srednje šole, leta 1939 pa je postal obvezen za vse fante. Po drugi svetovni vojni so ga zaradi nacionalističnih in militarističnih asociacij prepovedali, leta 1952 pa ponovno uvedli v šole, tokrat v športni obliki, imenovani Shina Kyogi. Kasneje, leta 1970, je bila v Tokiu ustanovljena Mednarodna Kendo zveza (IKF), ki je istega leta organizirala prvo Svetovno Kendo prvenstvo (WKC) s 144 tekmovalci iz 15 različnih držav. Danes je Kendo najbolj popularna veščina na Japonskem, z 20 milijoni Kendokami in 36 priključenimi mednarodnimi organizacijami pa zagotovo zelo razširjen šport ne samo na Vzhodu, temveč tudi drugod po svetu.
Razvoj Kenda je zelo tesno povezan s tradicionalno japonsko zgodovino in kulturo, saj se je razvijal dolga stoletja in v dejanskih spopadih na bojišču. Bojevniki, ki so se do konca 13. stoletja imenovali Bushi in so služili princesam ter ljudem višjega stanu, so zaradi vojaške uspešnosti kmalu začeli varovati tudi širše ozemlje. Njihov položaj je sčasoma postal deden in tako prispeval k razvoju elitnega razreda profesionalnih bojevnikov. Njihove družine so postale klani, Shuggo oz. stražarji pa so si pridobili ime Samurai. Borbene tehnike so se sicer razvile z namenom nekoga braniti in zagotoviti preživetje, ker pa beseda Bu dejansko pomeni vzeti nekomu življenje, so se bojevniki zatekli k filozofskim idejam, ki so jim pomagale pomiriti njihovo vest in se soočiti z moralnimi dilemami ubijanja. Tako so razvili etični kodeks, osnovan na principih Konfucianizma, Taoizma in Zen Budizma, ki je postal znan kot Bushido (pot - Do bojevnika - Bushi). Ta kodeks je imel močan vpliv na življenje bojevnikov. Popolna predanost fevdalnemu gospodu, iskrenost, pravičnost, čast, hrabrost, drzni duh, stroga pravila učenja mečevanja, uglajenost, samomor (Seppuku), ki naj bi bil izhod pred sovražnikovim zajetjem ali onečaščenjem itd. so lastnosti, ki so jih gojili bojevniki in so zaznamovale ne samo fevdalno japonsko dobo, temveč tudi moderno japonsko družbo.
Eden izmed najbolj znanih japonskih mečevalcev je verjetno Miyamoto Musashi, mojster mečevanja, slikar in kaligraf, ki je živel od leta 1584 do 1645. Bil je Ronin, samuraj brez gospodarja, razvil pa je tudi svoj stil mečevanja z dvema mečema. Njegovo življenje je bilo upodobljeno v številnih filmih in dramah, kjer ga prikazujejo kot narodnega heroja, najbolj nazorno pa je verjetno svoje življenje predstavil kar sam, v knjigi »Gorin no Sho«. »Knjiga petih prstanov« predstavlja klasično delo japonske literature. Je knjiga o umetnosti mečevanja, ki poleg tehnik mečevanja vsebuje tudi bistvene komponente vojaške strategije in opisuje življenje bojevnikov. Musashi na preprost način razloži načela in spoznanja, nastala na podlagi njegove lastne izkušnje, saj je želel svoje znanje o bistvu bojevnikove poti prenesti tudi naslednjim generacijam. Knjiga je razdeljena na 5 delov (Zemlja, Voda, Ogenj, Veter in Praznina), kar ustreza 5 elementom, ki naj bi po budističnem izročilu sestavljali vse stvari v vesolju. Čeprav je to knjiga o umetnosti mečevanja, pa je Musashi v njej predstavil univerzalne principe, ne samo bojevanja, temveč tudi življenja. Ali drugače povedano, knjiga nam pokaže, kako lahko dosežemo mojstrstvo v mečevanju ter isto pot izpopolnjevanja tehnike in discipliniranja uma uporabimo za dosego mojstrstva tudi na ostalih življenjskih področjih.
Kendo ali »pot meča« (Ken – meč; Do – pot) ima torej svoje korenine v japonski fevdalni dobi in bojnih tehnikah mečevanja, imenovanih Kenjutsu. V času vojn in bojev je bil seveda prvotni namen in cilj mečevalcev ubiti nasprotnika, zato so se tudi tehnike preučevale v smislu življenja in smrti. Učenje mečevanja je sprva potekalo s pravimi meči. Tradicionalni japonski meč (Katana) so bojevniki doživljali kot sestavni del oz. podaljšek svojega telesa. Dejansko je bil meč za njih živa stvar. Stvar, ki je dihala s psihično energijo lastnika in odražala njegove prednosti in moči ter hkrati odkrivala napake. Stvar, ki je bila utelešenje discipline telesa, uma in duha. Stvar, ki je bila simbol poguma in jasen pokazatelj pravice. In stvar, ki je v sebi združevala neizmerno lepoto in hkrati smrtonosno nevarnost. Táko učenje je bilo seveda nevarno, zato so po koncu vojn med provincami za vadbo začeli uporabljati leseni meč Bokken, izoblikovali pa so se tudi osnovni načini oz. oblike za učinkovito upravljanje z mečem. Osnovne oblike, imenovane Kata, so postale najpomembnejše za napredovanje in obvladanje umetnosti mečevanja. Te oblike so prvotne oblike Kenda, ker pa kombiniranje različnih osnovnih oblik ni pokrilo vseh možnih akcij v mečevanju, je težnja po čimbolj realni prosti vadbi spodbudila razvoj bambusovih mečev in zaščitne opreme (Bogu). To je omogočilo ne samo bolj realno, ampak predvsem bolj varno učenje mečevanja, Kendo pa se je iz načina za ubijanje ljudi (Kenjutsu) vse bolj razvijal v metodo za kultiviranje ljudi (Kendo).
Danes Kendoke urijo sami sebe z uporabo Shinai-ev in se učijo Kata oblik z uporabo pravih ali lesenih mečev. V borbi imajo na sebi zaščitno opremo in se podobno kot samuraji soočijo s 'sovražnim' nasprotnikom ter z 'usodnim' udarcem ali vbodom izkusijo situacijo, podobno trenutku odločitve o življenju in smrti na bojišču. Čeprav so etika, vadbene metode, oprema in tehnike današnjega, športnega Kenda prilagojene sistemu modernih borilnih veščin, pa so filozofski koncepti, ki oblikujejo umetnost mečevanja in ležijo v ozadju vadbe, ključni v japonski kulturi in so odraz bogatega zgodovinskega in intelektualnega razvoja. In ravno filozofska in kulturna globina Kenda sta tisti komponenti, ki marsikomu predstavljata ključni razlog za vadenje te plemenite umetnosti in jo delata privlačno za vse, ki bi radi začutili tesnejšo povezavo med modernimi borilnimi veščinami in dejansko izkušnjo samurajev.
Moč Kenda torej leži v tradiciji, ki mu je pomagala 'preživeti' in ga bo ponesla tudi v prihodnost. In čeprav je Kendo danes razumljen kot športna borilna veščina, poleg združevanja napetosti in razburjenja pri tekmovanju nudi globlji vpogled ter razumevanje japonskih borilnih veščin in japonske kulture, hkrati pa je odlična metoda ne samo za urjenje telesa, temveč predvsem za prebujanje in urjenje človeškega duha. Kendo je namreč Do. Je pot življenja, pot preživetja. Je pot, ki vodi posameznika k večjemu zavedanju svojega telesa, misli, čustev in okolice. Je pot osebnostne rasti, saj smisel borilnih veščin ni v zatiranju, dominaciji ali igri moči, temveč v preoblikovanju negativne energije v harmonijo in ljubezen ter ponovni vzpostavitvi notranjega miru. In tako kot pri vsaki drugi stvari, je tudi v Kendu verjetno najpomembnejši prvi korak. Korak, da se odločiš. Korak, da izbereš. Svoj način življenja, svojo pot rasti, svoj Do.